Prebrisane male laži

Komedija o ljubezni, zakonu, sobivanju v dobrem in slabem postavlja vprašanje tajno čuvanih družinskih skrivnosti in na duhovit način prinaša v ospredje resne družbene teme in vprašanja o (med)generacijskih razlikah, etičnih in moralnih načelih posameznika v sodobni družbi.

Tekst v slovenskem prevodu Tine Mahkota postavlja na oder hrvaška režiserka Nenni Delmestre, ki že četrtič sodeluje s tržaškim gledališčem, kjer je režirala Paravidinovo dramo Tihožitje v jarku, Albeejevo komedijo Kdo se boji Virginie Woolf? in delo katalonskega avtorja Jordija Galcerana Burundanga.

Osrednja tema broadwayske komedije Prebrisane male laži (Clever little lies) je resnica: smo res iskreni do drugega v partnerskih in družinskih odnosih? Je mogoče včasih bolje kaj zamolčati, da ne ranimo drugega? Ali je vedno priporočljivo priznati resnico in si olajšati dušo, čeprav bo to mogoče pomenilo uničiti trajno zvezo?  V tej komediji sumljivo vedenje moža, kateremu je sin razkril skrivnost, spremeni ženo v detektivko, ki spretno, čeprav precej vsiljivo, vplete v svojo »preiskavo« tudi sina in snaho. Družinski pogovori seveda razkrijejo veliko več od izvirnega razloga za konfrontacijo, a najdejo tudi pot do razpleta vseh vozlov. Generacijske razlike pridejo do izraza, v osnovi pa nekatere zgodbe ostajajo nespremenjene in modrost starejših pomaga mlajšim, da pogledajo malo dlje. Poleg tega komedija prikazuje bistvene družbene spremembe, saj so starejše generacije danes veliko bolj sproščene in liberalne od mlajših, ki imajo manj posluha za »odtenke«.

Režiserka je o tej komediji povedala: »Avtor zelo ležerno in elegantno, brez moralističnega pokroviteljstva predstavi teme časa, v katerem živimo. Govori o eksistencialni površnosti, o pomanjkanju interesa in časa, ki bi ju morali posvetiti lastnemu intelektualnemu in duhovnemu razvoju (v knjigarno ne gremo po Hamleta, ampak po majico z napisom “2B or not 2B”), o imperativu mladosti in fizične lepote (treniranje do onemoglosti v fitnesih), o egocentrizmu in samovšečnosti ob podobi lastne fizične “popolnosti”, pa tudi o tistem, kar je najpomembnejše: o odnosih v družini, predvsem med zakonskimi pari.«